Uporaba sodobnih elektronskih naprav je postala samoumevna, saj si z njimi na mnogih področjih lajšamo vsakdanja opravila. Množično in zelo spretno jih uporabljajo tudi otroci. Predvsem pametni telefoni mladim na eni strani omogočajo hitrejše sporazumevanje in takojšen dostop do informacij na spletu, po drugi pa tudi dostop do družabnih omrežij in zabavnih vsebin. Večina staršev se tako sprašuje, kje je meja med odgovorno in prekomerno uporabo elektronskih naprav ter ali je omejevanje dostopa prava rešitev.

Izsledki raziskave iz leta 2023 kažejo, da kar 96 % osnovnošolcev v tretji triadi vsaj enkrat dnevno uporablja pametni telefon, velika večina vsaj eno uro, skoraj petina pa več kot pet ur dnevno. 62 % učencev od sedmega do devetega razreda vsak dan gleda televizijo, 55 % pa jih dnevno uporablja računalnik. Pametni telefon je za najstnike predvsem sredstvo za sporazumevanje s sošolci in prijatelji ter za dostop do družabnih omrežij. Služi torej predvsem za zabavo, manj pa kot koristno orodje za širjenje znanja ali kot učni pripomoček.

 ^{Foto: Freepik}

Osnovnošolci torej veliko časa preživijo pred takšnimi ali drugačnimi zasloni, starši pa so vse bolj pozorni na posledice, ki jih ima uporaba tehnologije na otroke. Elektronske naprave so realnost, ki ne bo izginila – njihova prepoved zato ni dobra rešitev, tako kot ni uporaba teh naprav brez nadzora in omejitev.

Negativne posledice spremljanja družabnih omrežij

Ameriški zdravnik in avtor knjige The Purpose Code Jordan Grumet je prepričan, da je dosledno omejevanje časa, ki ga otroci preživijo pred zasloni, edini način, kako jih zaščititi pred negativnimi posledicami družabnih omrežij. V članku v reviji Psychology Today opozarja, da so na Instagramu, TikToku in YouTubu dnevno izpostavljeni zgodbam o »popolnih življenjih« vplivnežev, v katerih prevladujejo razkošje, uspeh in svoboda. Za povprečnega otroka je tak življenjski stil nedosegljiv, realnost pa precej drugačna. Vrzel med dejanskim in navideznim svetom, s katero so otroci soočeni, ima lahko zanje hude posledice – počutijo se manjvredni, padejo lahko v depresijo. Sploh ne iščejo več stvari, ki bi jih v življenju resnično veselile. Omejitev časa, ki ga otroci preživijo pred zasloni, je zato po mnenju Grumeta nujna. Namesto neskončnega drsenja po zaslonih (t. i. »skrolanja«) med podobami navidezne popolnosti naj otroci razvijajo svoje strasti, odkrivajo, katere dejavnosti jih resnično osrečujejo, ter spletajo vezi s svojimi vrstniki.

Pomen nadzora nad vsebinami

Jordan Grumet je prepričan, da morajo starši ohraniti tudi nadzor nad tem, katere vsebine otrok spremlja oziroma ustvarja na telefonu, računalniku ali tabličnem računalniku. Ena od možnosti so t. i. aplikacije starševskega nadzora, še učinkovitejša, a zagotovo ne najlažja, pa je izgradnja zaupanja med starši in otrokom. Z redno in ustrezno komunikacijo ter uporabo elektronskih naprav v skupnem prostoru je tudi to mogoče.

Slovenski starši dajejo prednost zaupanju pred nadzorom

V najnovejši znanstveni monografiji Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani Mediji in mladi so v okviru raziskave psiholoških, družinskih in šolskih vidikov igranja videoiger ugotovili, da dve tretjini slovenskih mladostnikov nekajkrat tedensko igra videoigre na telefonu, računalniku ali tabličnem računalniku, kar 46 % vprašanih pa jih igra več kot dve uri dnevno. Zanimiv je podatek, da zgolj slaba tretjina (32 %) staršev preverja, kaj njihovi otroci počnejo na elektronskih napravah, odvzem ali omejitev uporabe naprav pa je najpogosteje posledica bodisi kršitve družinskih pravil bodisi slabih ocen.

Po sledeh zadnjih raziskav: Prepoved v šolah ne pomeni nujno boljših ocen

Kar nekaj držav se je že odločilo, da prepove uporabo telefona v šolah, podobni predlogi se pojavljajo tudi v Sloveniji. Za zdaj je pri nas odločitev o morebitni prepovedi prepuščena šolam – nekatere nimajo nobenih prepovedi, v drugih je prepovedana uporaba telefona med poukom, v tretjih pa tudi med odmori. Cilj prepovedi je predvsem zmanjšati motnje pri pouku ter izboljšati odnose med otroki.

Čeprav ne manjka argumentov tako za kot proti prepovedi telefonov v šolah in spričo vseh slabih praks, o katerih pogosto pišemo tudi na MiPi-ju, se vseeno zdi, da bi pred odločitvijo omejevanja dostopa otrokom do tehnološke realnosti veljajo dodobra razmisliti, ali smo kot družba naredili vse, da bi otroke in njihove starše opolnomočili za varno uporabo novih tehnologij.

Izsledki ene zadnjih raziskav, ki so jo opravili raziskovalci z Univerze v Birminghamu, kažejo, da prepoved telefonov v šolah ni neposredno povezana z višjimi ocenami ali boljšim duševnim zdravjem učencev. V raziskavo so vključili učence, stare med 12 in 15 let, ki obiskujejo šole, kjer so telefone prepovedali, in šole brez tovrstnih omejitev, ter ugotovili, da se prepoved pametnih telefonov ni izrazila v izboljšanem zdravju ali večji osredotočenosti otrok pri pouku.

Na Finskem o digitalni tehnologiji že v vrtcih, kaj pa pri nas?

Na Finskem je medijska vzgoja del uradnega programa osnovnih šol že od leta 1970. Od leta 2013, ko so sprejeli nacionalno politiko medijske pismenosti, že vrtčevske otroke učijo prepoznavati, kaj je resnično in kaj lažno. Ne preseneča torej, da je Finska vseskozi na vrhu lestvice držav glede na medijsko pismenost prebivalcev. Veliko pozornosti posvečajo tudi učenju digitalne pismenosti, kjer je Finska prav tako zgled ostalim državam. Učenci se v šolah učijo o digitalnem državljanstvu, v vseh učilnicah imajo dostop do digitalne tehnologije (računalniki, tablični računalniki idr.).

V Sloveniji so pred kratkim odmevali rezultati raziskave o računalniški in informacijski pismenosti osmošolcev, o katerih smo na portalu MiPi že pisali. Avtorji so med drugim ugotovili, da le 11 % osmošolcev uporablja informacijsko-komunikacijske tehnologije med poukom za namene učenja.  Strokovnjaki že dolga leta opozarjajo, da bi morali v šolah uvesti obvezni predmet računalništva in informatike ter otroke naučiti razumevanja sodobne tehnologije.

Šola bi tako morala biti prostor, kjer bi otroci elektronske naprave uporabljali za učenje, se učili njihove varne uporabe, da bi razumeli, kako delujejo ter kakšen je namen vsebin, ki jih tam najdejo in kot uporabniki ustvarjajo – da bi prihodnost pričakali medijsko in digitalno pismeni.