Naša komunikacija temelji na enostavnosti in vizualnosti. 140 znakov in emotikon je pogosto ves naš svet – svet naše skupine. Emodžiji so postali univerzalen jezik, še posebej mladih, saj omogočajo hitro in učinkovito izražanje čustev ter misli, pogosto pa se za njimi skrivajo tudi kompleksne ideje in pripadnost določenim spletnim skupnostim. Priljubljeni simboli imajo tako lahko precej različne pomene glede na starost uporabnikov skupine. Odmevna nova serija Adolescence nazorno prikaže njihovo temno stran – ko nedolžne spletne podobe, za katerimi se skrivajo ideje o zatiranju in nasilju, prestopijo v resnično življenje. Obvezno branje za vse starše, ki želijo razumeti spletni svet svojih otrok.

Popularna serija odprla pandorino skrinjico

Serija Adolescence temelji na resničnih primerih brutalnega nasilja nad ženskami, ki so ga zagrešili mladoletniki. Gre za že videni koncept izdelka popularne kulture, ki za trenutek poenoti družbo in njen pogovor o določeni temi. Njeno medijsko odmevnost gre predvsem pripisati dejstvu, da opozarja na aktualno nevarnost spletnega nasilja, ki se napaja v spletnih mehurčkih istomislečih in prehaja nazaj v resnični svet. Mladi se z vstopom v tovrstne skupnosti lahko hitro znajdejo v vrtincu radikalnih ideologij, ne da bi se tega sploh zavedali.

Pomembno vlogo pri tem igrajo tudi emotikoni, za katerimi se lahko skrivajo pomeni, povezani s spolnostjo, nasiljem in uporabo drog, nenazadnje pa služijo tudi kot skriti jezik za izražanje ekstremnih prepričanj. Navdih za njihov pomen se pogosto črpa iz subkultur, popularne kulture in političnega dogajanja. Njihovi prikriti pomeni pa se nenehno spreminjajo in razvijajo, saj so tako kot govorjeni jezik (npr. sleng) živi. Zato jih odrasli in tisti, ki niso vključeni v spletne skupnosti, težko prepoznajo in razumejo.

Kaj so »inceli«?

Skovanka iz angleške besedne zveze »involuntary celibates« predstavlja radikalno spletno skupnost moških, ki so neprostovoljno samski, krivdo za to pa pripisujejo ženskam. Iz te predpostavke širijo ideje in teorije o tem, kakšen bi njihov položaj in položaj žensk v družbi moral biti.

»Meje mojega jezika so meje mojega sveta«

^{Foto: Freepik}

Misel filozofa Wittgensteina nas spodbuja, da se z otrokom pogovarjamo o njegovem svetu in spletnem jeziku, ki ga uporablja, ter s tem širimo tudi meje svojega sveta. Včasih je namesto soočenja in strogega nadzora otrokovega telefona bolj učinkovit radoveden pristop, še toliko bolj, če gre za najstnike.

Povprašajmo jih lahko o pomenu emotikonov, katere vplivneže spremljajo in koga na spletu spremljajo njihovi prijatelji. Z zastavljanjem vprašanj lahko pri otroku spodbudimo kritično mišljenje in premislek vsebin, s katerimi se srečuje na spletu. Pri tem ne obsojamo, otrok mora vedeti, da smo vedno na njegovi strani, le tako nam bo zaupal. Pogovarjajmo se o spletni manipulaciji – spletne skupnosti pogosto zahtevajo in spodbujajo močan občutek pripadnosti z izvedbo različnih praks, kot so nevarni izzivi, ki se širijo tudi izven skupnosti, med splošno populacijo mladih.

Postavljajte prave meje

Spletno okolje ponuja odraščajočemu najstniku veliko odgovorov, žal so med njimi tudi takšni, ki vsebujejo skrajnostna stališča, ki jim z resničnim okoljem nezadovoljen otrok lahko hitro podleže. Skupine, ki temeljijo na sovraštvu in zaničevanju drugega, so lahko zato izredno škodljive za mladostnike. Njihova popularnost med mladimi je zagotovo razlog za skrb, a pričakovati, da se lahko tega lotimo zgolj s prepovedjo njihovega spletnega jezika ali tehnologije nasploh, je zmotno. 

Medgeneracijski prepad ni nič novega. Vsaka generacija izumi svoje pomenske odtenke jezika in naloga staršev ni dekodirati vseh skrivnosti svojih otrok. Naša odgovornost je poskrbeti za pestrost slovarjev na domači knjižni polici, po katerih lahko posežemo vsi pri oblikovanju našega skupnega sveta. S pogovorom, ki prisluhne in razume, ne bomo le bolje razumeli naših razlik, temveč bomo tudi zmanjšali občutke socialne izolacije, ki mladim povzročajo ranljivost za radikalizacijo.

Kljub temu da je prijateljski pristop pri vzgoji lahko učinkovit, pa je za zaščito otroka na spletu postavljanje mej njegovemu spletnemu svetu včasih nujno in zato odgovornost vsakega starša. Žal tehnologija ob vseh prednostih prinaša tudi pasti in tveganja, zato je pomembno, da se z otroki pogovorimo o tem, kako se obnašati na spletu, predvsem pa pri otroku že dolgo prej, preden v roke dobi zaslon, krepimo občutek empatije do drugega. Prav tako se dogovorimo za jasno časovno in prostorsko omejitev uporabe zaslonov ter načinu njihove uporabe. Pri tem bodimo zgled otrokom in ravnajmo na spletu, kot bi ravnali v resničnem življenju – postavimo meje brezmejnemu sovraštvu!